Tri dni, tri drzave!

Vse zaradi enega razloga. Hudicevega zrela!

Hudicevo velika zavesa slapov (vecja od Niagarske), ki ustvarja spektakularno silo, bucanje, nestete mavrice, izjemno bogato floro in favno...

Ogledala sva si jo z argentinske, pustolovske strani. S colnom (ne predstavljam si, koliko konjskih moci mora imeti motor, da ga slapovi ne povLecejo vase), sva se zapeljala v notranjost in turo koncala povsem premocena. Iz njega smo hodili kot na miss in mister mokre majcke, haha.

     

Srecala Coatije (kradljivce sendvicev), metulje, kuscarje, armadillota (bolj hiter kot izgleda), ptice, pajka velikana...

 

Celodnevna tura nama je pobrala veliko moci, zato sva se na koncu zleknila ob bazen in zagrizgla kot se spodobi.

'Do not forget passports guys,' je svetoval receptor, potem ko sva se naslednji dan odpravila na izlet. Presenetil naju je na prvem koraku, saj je brezplacen avtobus zapeljal s pricakovane poti. V brazilskem mestecu Foz de Iguazu smo zavili na zdelan kolovoz v neskoncne nasade, polja in naravo.

Bus se je naposled le spravil v pravo smer in po uri voznje sva pristala v Paragvaju (na fotografiji spodaj).

In smo se tebi nic, meni nic peljali mimo mejnega prehoda. Nihce ne nadzira NICESAR. Takoj za mejo so posajene stevilne trgovine in stanti opremljeni vecinoma s kitajsko robo. Vsiljivi prodajalci so mi pod nos strikrat pomolili brivnik. Hm.

V Brazilijo sva se vrnila pes. Ne vem ali legalno ali ilegalno (vem samo, da nisva dobila stemplja L).

Aha, pa se utaja davkov in kraja! V Braziliji se na avtobus vstopa preko sprednjih vrat. Vozniku ali sprevodniku placas karto, ta pritisne na gum, ki sprosti premikajoca se vratca, v katera je vgrajen stevec. No, tokrat je bilo tako, da nama je ustavil pri zadnjih vratih, pobral denar in ga stlacil v zep.

Sva v Pantanalu, novim pustolovscinam naproti!

XOXO Lili in Rok :)