V iskanju jaguarja!

Dolgi 262 BR cesti ni bilo videti konca. Po stirih urah naporne voznje s kombijem naju je in the middle of nowhere prickal povsem blaten Nissanov pick up. Se smo se peljali. V srce Pantanala.

‘Once I got large group of people and we were riding the river. It was nothing special until I saw jaguar. It was really big! I stopped the engine and stopped rowing. We get like 5 meters close and everybody was shocked. Then one guy sad something and the jaguar just ran away,’ nas je poucil vodic Marcelo.

Ker so divje zivali v Pantanalu sprehajajo pod milim soncem, se hitro ustrasijo in zbezijo, zato je ob srecanju potrebno brzdati svoja custva.
  

Kako tezko je, smo spoznali ob voznji po reki Mirandi. ‘Psst, capibara,’ je s pazljivim glasom dejal vodic. Ugasnil je motor in pripeljal povsem blizu. Stari Izrelec je med fotografiranjem nekaj pisnil. Mislil sem, da ga bom mahnil, vednar sem se spomnil na Marcelove besede. Ob enem je imel sreco, da se sesalec ni ustrasil.

 

Med voznjo po Mirandi smo med drugim videli kajmane, tukana, iguana in druge kuscarje, najvecjo vrsto storklje, opice ...

 

Sledil je lov na piranje! Lili je ujela eno, meni pa je pripadla trofeja, haha. Ulov smo pri vecerji seveda pomalcali in okus je boljsi od oradinega.

Kolega Sepp iz Svice (prijazen obritoglavec s poslikavami po celem telesu) je ujel kajmana. Hahaha! Med lovom smo videli, kako v vodo skacejo capivare, kar bi laho pomenilo, da se bojijo jaguarjeve prisotnosti, a se nam zelja zal ni uresnicila.

Do zdaj o jaguarju le spodnja sled, ki smo jo opazili med jahanjem konjev, vendar nekaj moznosti, saj nas caka se jeep safári, spot light in walking tour. Res si ga ne bi zelela srecati na walking touru. Ze soocenje s tarantelo je bilo za Lili izjemno stresna izkusnja.

LP iz Pantanala

RL

 

 



Tri dni, tri drzave!

Vse zaradi enega razloga. Hudicevega zrela!

Hudicevo velika zavesa slapov (vecja od Niagarske), ki ustvarja spektakularno silo, bucanje, nestete mavrice, izjemno bogato floro in favno...

Ogledala sva si jo z argentinske, pustolovske strani. S colnom (ne predstavljam si, koliko konjskih moci mora imeti motor, da ga slapovi ne povLecejo vase), sva se zapeljala v notranjost in turo koncala povsem premocena. Iz njega smo hodili kot na miss in mister mokre majcke, haha.

     

Srecala Coatije (kradljivce sendvicev), metulje, kuscarje, armadillota (bolj hiter kot izgleda), ptice, pajka velikana...

 

Celodnevna tura nama je pobrala veliko moci, zato sva se na koncu zleknila ob bazen in zagrizgla kot se spodobi.

'Do not forget passports guys,' je svetoval receptor, potem ko sva se naslednji dan odpravila na izlet. Presenetil naju je na prvem koraku, saj je brezplacen avtobus zapeljal s pricakovane poti. V brazilskem mestecu Foz de Iguazu smo zavili na zdelan kolovoz v neskoncne nasade, polja in naravo.

Bus se je naposled le spravil v pravo smer in po uri voznje sva pristala v Paragvaju (na fotografiji spodaj).

In smo se tebi nic, meni nic peljali mimo mejnega prehoda. Nihce ne nadzira NICESAR. Takoj za mejo so posajene stevilne trgovine in stanti opremljeni vecinoma s kitajsko robo. Vsiljivi prodajalci so mi pod nos strikrat pomolili brivnik. Hm.

V Brazilijo sva se vrnila pes. Ne vem ali legalno ali ilegalno (vem samo, da nisva dobila stemplja L).

Aha, pa se utaja davkov in kraja! V Braziliji se na avtobus vstopa preko sprednjih vrat. Vozniku ali sprevodniku placas karto, ta pritisne na gum, ki sprosti premikajoca se vratca, v katera je vgrajen stevec. No, tokrat je bilo tako, da nama je ustavil pri zadnjih vratih, pobral denar in ga stlacil v zep.

Sva v Pantanalu, novim pustolovscinam naproti!

XOXO Lili in Rok :)

1, 2, 3, GO, GO, GO!

Upala sva, da to ne bodo zadnje besede, ki jih bova slisala!
Najprej strmo proti tlem, potem pa ob pomoci vzgona strmo v nebo!

Scemenje v jaj~~~ je nadomestil obcutek svobode.
Letis! Nad Riom! Z GTA pogledom, ki razkriva.
Ob vznozju favela Rocinha, kilometer stran bazeni in vile.
'Maybe in next life, my friend,' je v smehu dejal Robert, pilot z 20 letnimi izkusnjami hang glidinga. 'Fifty years ago there was nothing here, and look at it now. Things change fast, so we have hope,' je tekel pogovor med letom.

Trajal je cca 15 minut, nato pristanek na plazi, ob katerem bi kmalu ugotovil, ali hrano prezvecim zadosti. Ko mi je Robert odpel noge, me je cez zelodec zategnilo. Majhen rigec in... Ze sva pristala.




Kaj pa Lili? Zelodec je ocitno natrenirala v Guangzhougju :) Ali pa tudi ne. Poglejmo spodnji video (pozor na pogled na koncu).


Ja, vsi bi si zeleli daljsi posnetek, ampak je zmanjkalo memoryja, zato prilagam fotko.



Skratka, hang gliding je bila se ena nora izkusnja. O denarju ne bomo, naj ostane samo pri obcutkih in spominih...

Ker sva prezivela in je bilo vse OK, sva se mogla poklonit prijatelju Cristotu. Fant je naprej izgledal kot bi ga v zadnji rundi Street Fighta obdelala Blanca! Naposled se je pokazal v vsej svoji velicasonosti. Ni kaj, ima verjetno najlepsi razgled na Rio.



 

Ugotovila sva, zakaj ni zenskih riti. Ker sva se nastavljala soncu na odseku Ipaneme namenjene fanom z mehkejsim zapestjem.

Danes odrineva na slapove, nato Pantanal in Amazonka, zato je sledil se zadnji na easy sprehod po plazi.




LP Rokão in Lilinha